Naša zgod(b/ovin)a

izpod peresa Marije Mici Eržen (roj. Jezeršek)

Janez Jezeršek in njegova družina

Moj spomin in vse, kar so mi povedali starejši, ne sega prav daleč v zgodovino. Nekako do mojega deda Janeza Jezerška in njegove družine. Vsi moji stari starši, tako po očetovi kot po materini strani, so umrli pred mojim rojstvom.

O dedu Janezu Jezeršku iz pripovedovanja tete Marijane vem, da je imel samo enega brata in da je sedem let neprekinjeno služil vojaščino v Avstrijski cesarski vojski. Ko se je po sedmih letih vrnil domov, ga lastna mati ni prepoznala. Bilo je pod večer, ko je prišel. Potrkal je in mama je prišla, da mu je odprla. Ni vedela, kdo je in vprašala ga je, kaj bi rad. Šele ko je spregovoril, ga je spoznala.
Kasneje se je poročil s Frančiško Podobnik (po nekaterih virih Marija Podobnik), ki je bila doma z bližnje Pogrebiške kmetije.

 

Avstrijski cesarski vojak – slika je simbolična.

Brunarica pri Jurjevem Luku v Stari Oselici l. 2003.

Hiša v Podbukovcu, ki sta jo okoli l. 1870 zgradila Janez in Frančiška Jezeršek.

Dom

Takrat sta z družino živela še v majhni leseni hiši, kot jih v bližnji okolici še lahko najdemo.
Nekako okoli leta 1870 pa sta začela graditi novo zidano hišo. Gradnja takrat ni bila enostavna. Poti ni bilo. V naš del Stare Oselice je iz doline peljal en sam kolovoz. Začel se je na Trebiji in mimo kmetije Hobovš, skozi gozd in čez travnike do nas in naprej do Vrhovca in pod Ermanovec. To je bil kolovoz po katerem se je dalo peljati s konjsko ali volovsko vprego. Tudi gradbenega materiala ni bilo, ne cementa, ne opeke in ne strešnikov.

Najprej je bilo treba poskrbeti za apno. Apno so žgali na drugem koncu Stare Oselice, nekje blizu kmetije Jezeršek ali Homovc, kjer so bila tla apnenčasta. To so delali pozimi, ko ni bilo kmečkih opravil. Zbrala se je večja skupina mož in lotili so se dela. Najprej so nalomili kamenje in ga zložili v apnenico, znotraj katere so pustili večje kurišče, zunaj pa so jo obložili z zemljo. Ko je bila apnenica zgrajena, so začeli v kurišču kuriti. Za to so porabili veliko drv, ki so morala biti kvalitetna – bukova ali hrastova. Po kakšnem tednu, ko je bila apnenica kuhana, so zazidali vrata v kurišče,  počakali par dni, da se je apnenica nekoliko ohladila, potem pa so jo razdrli. Negašeno apno so razdelili, po tem koliko je kdo delal pri apnenici in koliko je prispeval zanjo, na primer z delom ali drvmi. To apno so potem razvozili po domačijah, kjer ga je bilo treba še pogasiti. Za to je bilo treba skopati jamo, vanjo nasuti negašeno apno, ki je bilo še v obliki kamnov in vse to zaliti z vodo. Pri tem se je sproščala vročina in bil je primer, ko je v to brozgo padel otrok in se hudo opekel. Kamenje se je začelo drobiti in po večkratnem mešanju spreminjati v lepljivo belo snov – gašeno apno. To se je potem uporabljalo zmešano s peskom v malto kot vezno sredstvo pri zidanju. Zmešano z vodo pa tudi za beljenje zidov.

Za zidove je bilo treba spet nalomiti kamenje in ga speljati ali znostiti do gradbišča. Poleg tega je bilo treba nakopati pesek. Tudi ta je moral biti apnen. Tako kot apno so ga dobili na kmetiji Jezeršek. Tam so imeli peskokop, kjer se je dalo pesek nakopati kar s krampom.

Strehe so pokrivali s slamo. To je bil spet dolg postopek. Uporabna je bila samo ržena slama. Ko smo mlatili, na roko s cepci, se je odbirala samo najboljša slama, iz katere se je odstranil ves plevel in slabotnejša slama. To se je povezalo v velike snope imenovane škopniki. Iz tega so potem posebej za to izučeni obrtniki, rekli smo jim streharji, naredili strehe. Narediti tako streho je bil poseben postopek, najprej je bilo treba na ostrešje nabiti prekle, potem se je na te prekle nalagala v plasteh slama. Vsako plast so na prekle privezali z bekovimi (vrbinimi) trtami in vsaka plast se je potem položila malo više, tako da so se gledano od spodaj proti vrhu videle samo slamnate luknjice. Take strehe so bile zelo trpežne, žal pa tudi zelo nevarne, ker so ob nesreči hitro zagorele.
Lahko si predstavljamo, da je gradnja hiše ob takih pogojih trajala več let.

 

Družina

Družina mojega deda je bila velika, imeli so osem otrok – tri fante in pet deklet:

Nastarejši fant Anton se je v Bohinju izučil za strojarja, kasneje pa je živel in delal na Vrhniki. Nikoli se ni poročil. Zelo rad je bral. Doma imamo še nekaj njegovih knjig in pisem.

Drugi otrok je bila hči Marija (Mece). Poročila se je na kmetijo pri Klančarju na Hotavljah. Vzela je vdovca z več otroki. Imela sta veliko družino.

Tretji otrok je bila Frančiška, ki se je poročila na kmetijo Pri Mrovlju. Tudi ona je vzela vdovca z dvema otrokoma. Pri Mrovlju je bila velika kmetija, vendar zelo zadolžena. Mož je že par let po poroki odšel v Ameriko, da bi zaslužil denar za odplačilo dolgov. Zato je Franca imela samo dva sinova. Mož je služil denar in ga pošiljal domov, ona pa je skrbno gospodarila, odplačala dolgove in spravila kmetijo v red. Mož se je po mnogih letih vrnil domov, vendar iz tujine ni prinesel samo denarja, pač pa tudi zgaranost in navajenost na pijačo. Kmalu po povratku je umrl.

Četrti otrok – Ivana (Johana), se je poročila na kmetijo Paradiž v Koprivniku. Paradižar je bil bajtar, redili so eno kravo in dva pujsa, njihova hišica je bila pripeta v bregu, kot lastovičje gnezdo. Bil pa je Jernej (Jernač) dober mizar in ljudski godec (igral je na harmoniko). To igranje po svatbah mu je prineslo kar nekaj zaslužka. Zato niso živeli v prevelikem pomanjkanju, čeprav sta imela 16 otrok.

Peti otrok – Marjana – je šepala. Najbrž so ji ob porodu izpahnili kolk, ker tega takrat ni nihče zdravil je poškodovana nogica postala daljša, ko se je zarasla. Ker so predvidevali, da se ne bo mogla poročiti so jo dali v uk za šiviljo, da bi imela pogoje za preživetje. Res se ni poročila in je večji del življenja preživela pri nas na domu. Bila je zelo tradicionalna in pobožna, znala pa je zelo dobro pripovedovati zgodbe. Žal je imela bolezen, o katere zdravljenju takrat nihče ni vedel nič. Verjetno bi ji danes rekli »mejna osebnostna motnja«. Kazala se je tako, da jo je vsake nekaj časa napadlo in takrat se ji je bilo najbolje umakniti. To je v družino stalno vnašalo napetosti.

Šesti je bil moj oče Luka, rojen 1886, že takoj po rojstvu je bil določen za naslednika na kmetiji. Ko je iskal ženo, se je zagledal v mlado vdovo s kmetije Jazbec na Fužinah. Mati, ki je bila odločna žena in se nikakor ni hotela odreči temu, da bi bil on mladi gospodar, je vzela zadevo v svoje roke. Očeta je prepričala, da ta izbira ni dobra, k Jazbecu pa je poslala Lukovega mlajšega brata Janka. Stvar se je prijela, Luka je prepustil svojo izbiro bratu, sam se je pa poročil z mlajšo sestro svoje prve izbranke.

Osmi otrok Janko, najmlajši, se je, kot sem že zgoraj omenila, poročil z vdovo pri Jazbecu. Njen prvi mož je že kmalu po poroki padel v prvi svetovni vojni, ženi pa je pustil hčerko in trdno stoječo kmetijo. Jazbecova hiša je bila za tiste čase velika – kot gradič se je dvigala nad majhnimi in v dolino stisnjenimi Fužinami. Janko je bil inteligenten in načitan mož, začel se je ukvarjati z lesno trgovino, med drugim je bil nekaj let tudi župan. Žena pa je imela trgovino z mešanim blagom. Nekaj let je šlo kar dobro, rojevali so se otroci (števila ne vem, gotovo jih je pa bilo pet ali šest). Potem pa je prišla svetovna gospodarska kriza, trgovina ni več šla in Janko se je reševal tako, da je najemal posojila. Tako je prišel do točke, ko so jim vso posest prodali na dražbi. No, sam se je že pred tem “rešil” tako, da se je ustrelil. Žena s kopico majhnih otrok pa se je morala preseliti iz velike hiše v bajto na Fužinah, kjer so se borili z veliko revščino.

Osma hčerka, punčka Neža je umrla še majhna.

Družinsko drevo Janeza Jezeršek

Luka Jezeršek pred hlevom, ki ga je zgradil l. 1930.

Luka Jezeršek in njegova družina

Moj oče Luka je od očeta Janeza podedoval kmetijo na lepem kraju. Leži na prisojni legi na 800 m višine. Po površini ni velika – malo nad 8 ha zemlje. Take kmetije so bile takrat nekje vmes med bajtarji in gruntarji (ti so bili veliki kmetje). Dober del površin so strmi bregovi, polovico je gozda.

Že od začetka je bil v posesti naše kmetije tudi Vrhovcov grič. To je ločen in precej oddaljen kos zemlje. Malo pred prvo svetovno vojno pa je sosedova – Petelinova kmetija zašla v težave in bila prodana na dražbi. Takrat je moj ded naredil pametno potezo, prodal je Vrhovcov grič Vrhovcu in na dražbi kupil Oplot. Ta je najlepši del naše kmetije – sicer bolj osojen kot ostali deli, a ima lepo položno lego in zemlja je bolj globoka.

Vso zemljo, ki je bila kolikor-toliko primerna za njive smo obdelovali. V Oplotu smo imeli njive vse od gozda spodaj pa do vrha. Zadnji kos njive na vrhu Oplota sta oče in brat prekopala tik pred drugo svetovno vojno l. 1940. To je bilo mukotrpno delo, vso zemljo je bilo treba prekopati s krampi, izločiti drevesne štore in kamenje, ki ga je bilo ogromno. Taki njivi smo rekli novina. Kasneje je bilo treba novino vsaj še dvakrat obdelati na roko, šele potem jo je bilo mogoče orati. Tudi v Lazu in okoli hiše smo imeli njive.

Njive v bregovih je bilo treba obdelovati ročno. To je šlo takole: najprej spomladi smo morali znositi v koših za eno brazdo prsti od spodaj v razor (na vrh njive). To je potekalo tako, oče je spodaj kopal zemljo in polnil koše, otroci smo pa nosili zemljo na vrh. Potem je oče z volom napeljal gnoj v razor od tam smo ga na smrekovih vejah vlačili navzdol po njivi. Potem smo kopali s kopači. To je kakšnih dvajset centimetrov široka rovnica, ki je imela namesto cele ploskve tri ploščate zobe, da je bila lažja in se je lepše zasadila v zemljo. To delo je bilo zelo naporno in dolgotrajno. 

Pridelovali smo vse za preživetje velike družine. Največ krompirja, ki je bil osnovno živilo, poleg tega pa še žito (pšenico, rž in soržico – to je bila pomešano pšenično in rženo seme) za kruh. Žita smo zmeraj pridelali premalo, da bi imeli dovolj kruha za vse leto. Poleg tega smo pridelovali še ječmen, ki ga je mlinar obdelal v ješprenj (ričet), oves, ki smo ga uporabljali za krmo prašičev in priboljšek za vole, kadar so težaško delali. Potem pa še ajdo, proso, zelje, fižol, korenje, repo itd.

Nekatere poljščine so se lahko dvakrat pridelale na istem prostoru v enem letu. Korenje smo sejali spomladi med ječmen, ko smo ječmen junija poželi, smo korenje, ki je bilo takrat še zelo majhno, samo opleli. Pletje mladega korenja je bilo eno najbolj dolgočasnih in mučnih opravil. Najprej je bilo treba poruvati vse ječmenovo strnišče. Korenje je bilo še zelo majhno in slabotno, zato je bilo treba nanj zelo paziti.
Ajdo in repo smo pa sejali, ko smo poželi pšenico in rž.

Na ta način smo bili kolikor toliko samooskrbni. Saj zlasti v letih od 1930 do 1940, ko je bila velika gospodarska kriza, nismo kupovali drugega kot sol, petrolej, saharin (namesto sladkorja, ki je bil zelo drag) in včasih za priboljšek kak kilogram koruzne moke.

Oče je bil umen kmetovalec in je zelo pazil, da je prav kolobaril. Na vsaki dve leti je določene površine njiv zasejal z deteljo ali travuljo, da se je zemlja spočila.
Redili smo po štiri goveda (dve kravi, enega, včasih dva vola in še kakšno tele), dva pujsa, kakšnih pet ovac in manjšo jato kokoši. Ker je krme za živali zmeraj primanjkovalo, smo ovce zagnali na pašo že zgodaj spomladi. Pasli smo samo po gmajnah. Prav tako smo morali za govedo iskati dodatno krmo v gozdu. Ko so pomladi ozelenele bukve, smo smukali listje s pritlehnih vej. Oče je določil, koliko takega listja moramo nasmukati vsak dan, delali pa smo otroci. Kasneje smo začeli žeti »češulje«, t.j. s srpi smo želi mlade vejice bukovih in kasneje hrastovih grmov. Zelo počasno in mučno delo, ki ga otroci nismo marali.

Poleti smo smo za drobnico delali vejnike. Hrastova ali jesenova drevesa je starejši brat obsekal. Veja so ležale na tleh, da se je listje posušilo, potem smo jih povezali v velike snope, ki smo jim rekli vejniki. Pozimi smo te veje kar cele dali v ovčjo stajo, v posebno stojalo, in ovce so obrale vse listje, hosto smo pa skurili v peči. Na tak način obsekana drevesa so skoraj povsem zastala v rasti – vso moč so porabila, da so vsako pomlad spet pognala veje. 

Viri:
1 … Marija Mici Eržen (roj. Jezeršek)